Pogreb Andrej Albreht, Godovič, 25. 2. 2026, nagovor župnika Rafka Klemenčiča pri pogrebni maši
Nam pa je Gospod naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo za Gospoda. (prim Apd 10, 34)
S pokojnim Andrejem sva še pred mesecem dni vpisovala z njegovo lepo in natančno pisavo imena v krstne, poročne in mrliške knjige. Ob tem sva se spraševala o življenju in smrti. Za vsakim imenom je zgodba, je skrivnost. Toda daleč bolj kot zapis v mrliško knjigo, je to, da so naša imena zapisana v krstni knjigi. Od krsta naprej smo postali del Kristusovega telesa, In od takrat je naš poklic, da ne živimo več le zase. Tudi za Andrejevo je velika zgodba. In to zgodbo ni živel zase, ampak tudi za druge.
»Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi« (Apd 10, 43). Andrej je to vero živel. Ob njegovi smrti sem pomislil na zgodbo. Pripoveduje o treh možeh, ki so hodili po gozdu in tam naleteli na zelo visok zid. Prvi je preplezal na vrh in videl čudovito pokrajino, svetlobo, pesem. Skočil je na drugo stran. Drugi je preplezal navrh in prav tako prevzet od lepote skočil v življenje na drugi strani. Tretji je na vrhu prav tako ugledal čudovito lepoto. Gledal naprej in nazaj. Obrnil se je in šel nazaj… Želel je tudi ostalim povedati, kako lepo je na drugi strani. Mislim, da je Andrej eden tistih, ki ni želel te lepote obdržati zase in jo je hotel deliti. Tudi danes se mi zdi, da nam želi povedati. Živite že zdaj tu polno, ker je tako lepo tam. Mar mu je bilo, kako je v župniji in se čutil odgovornega. Ni čakal, ampak je sam dal pobudo.
Imel je izkušnjo, kako je, ko si na dnu, ko si v jami in ne vidiš več smisla in poti naprej. Kristus je prišel, da nas potegne ven. In zato je toliko bolj hotel živeti in to polnost oznaniti tudi drugim. Prepričan sem, da bo tudi danes ob tem pogrebu zelo vesel, če bo z one strani videl, da želimo živeti veselo oznanilo. Tudi sam je še kako hotel in želel živeti. Ustvarjati. Božja Beseda, ki ga je nagovarjala je postala meso. In upajmo, da se mu je že podprla vsa globina in širina besede, ki jo je ljubil. Vedel je, živeti pomeni plesti odnose. Zato mu je bilo mar, da mi postajamo skupnost, občestvo. Živeti pomeni, da odkriješ tisti skriti zaklad na njivi in potem prodaš vse. Lahko izgubiš vse in kupiš tisto njivo. Tako izgubljanje dobi popolnoma nov pomen.
Naj bo to tudi vaša tolažba in vaš mir, dragi domači. Ženi Dragici, sinovoma, sestri, vnukoma izražam svoje sožalje in željo, da bi v sebi nosili mir. Globok mir. Andrej je čutil vašo bližino prej in sedaj na koncu. Naredil ste vse in ga izročili v Kristusove roke. Bodite preprosto hvaležni zanj, da je po njem tudi vam dano, da živite. In naredili mu boste veselje, ko vas bo z one strani videl, da radi živite.
In vsi mi lahka gremo z vsakega pogreba domov drugačni, boljši. Učimo se ljubiti in v ljubezni tudi izpuščati, zapuščati. Hkrati pa reči »da,« Da življenju. To je naš postni čas in priprava na veliko noč. Skupaj z Jezusom izreči vedno znova tisti veliki da. Hočem zares živeti. Živeti to življenje, ki mi ga je Bog podaril. Da iz njega naredim dar.
Rafko Klemenčič
ZAHVALA ANDREJU
Iskreno sožalje ženi Dragici, sinovoma Jaku in Jerneju z družinami, sestri z družino.
Hodimo po poti življenja, po stopinjah staršev in prednikov. Danes je Andrejeva zemeljska pot končana in se odpira v večnost. Andrej je s posebnim zanosom govoril o mami in očetu, o stricu Janezu – tako so imenovali idrijskega župnika g. Janeza Filipiča ter številnih danes imenovanih in neimenovanih sopotnikih. V nebo duše so se vtisnile besede o dobrem, ljubezni, o veri in upanju. Andreju so bile vrednote in Božja beseda trden svetilnik na njegov življenjski poti. Težka bolezen in slovo sta nas prizadela, njegova dela pa živijo z nami. Obujajo nam najlepše spomine nanj in želimo se mu zahvaliti za njih.
Veliko je Andrejevih darov, ki so bogatili našo skupnost, nas razveseljevali in bili Bogu v čast. Ob odprtem in intelektualno širokem značaju je posebno svetel bil njegov duhovni talent, ki ga ni skrival, ampak vedno znova dopolnjeval. Bil je zvest pastoralni sodelavec. Vedno se je takoj odzval na potrebe v skupnosti in najbolj tvorno sodeloval pri izzivih v delovanju župnije. Ni govoril »o«, ampak je živel župnijsko skupnost, navznoter in navzven. Po preselitvi v Godovič je družina zaživela v novi župniji, ostal pa je zvest tudi idrijski župniji. Andrej je bil rad med ljudmi in česar se je lotil, je delal z vsem srcem. Bil je reden bralec Božje besede in bil je izredni delivec obhajil. Odgovorno je sodeloval v cerkvi, pevskih zborih, pomagal pri organizaciji sv. Miklavža ter obletnic. Zadnja leta je sodeloval v gibanju Vera in luč. Simpatičen je bil njegov način navezovanja stikov z otroki, otroško igriv in moško odločen.
Rad se je spominjal mladinske skupine v Idriji, v času ko jo je vodil g. Blažič Ivan. Od takrat sta z Dragico gradila odnos in skupno življenje. V zakramentu Svetega zakona sta podala svoji roki v Kristusove in se zaupala v Marijin objem. V zakonu sta se rodila Jaka in Jernej, sedaj pa širšo družino razveseljujeta vnuka Ana in Tomaž. Bila sta verujoča v življenje. Andrej in Dragica sta ves čas bogatila zakonske skupine, vrsto let v Godoviču, in zadnja leta v Črničah.
Andrej je bil pevec po duši in srcu. Z melodijo je barval besede in govorico, z nižino tonov in lepoto glasba je napolnjeval srca poslušalcev. Že kot gimnazijec je postal član odličnega moškega zbora Zorko Prelovec v Idriji. Prepeval je v Godoviškem oktetu, predvsem pa v župnijskem zboru v Idriji in zadnjih 25 let Godoviču. V več kot 50. letnem obdobju je bil kot basist nosilec zbora. Izviren in šaljiv je bil med prijatelji, posebej dober v izdelavi anagramov. Svoje znanje iz kaligrafije pa je nadgradil v prave umetnine.
Andrej, zelo te bomo pogrešali. Zahvala je skromen in ponižen dotik k tvojemu delu na skupni poti v življenju. S pogledom v večnost, stopajoči v molitvi, v bližini drugih ljudi, se oziramo v upanje, v Vsemogočnega.
Tvoji župljani.
Zapisal: Marko Pišljar, Godovič, 25. 2. 2026.
Leave a Reply