UVODNI POZDRAV – UVOD V SV. MAŠO
Zvonovi sv. Katarine danes prepevajo in vabijo na praznovanje in zahvalo dveh zlatih ter srebrno pot duhovništva.
Pozdravljeni zlatomašnik Janez Kržišnik, ki ste pred 50 leti odšli z blagoslovom mame Viktorije in očeta Pavleta na pot vere in zaupanja v Boga.
Pozdravljeni zlatomašnik Danilo Kobal, ki ste bili 12 let naš kažipot.
Pozdravljeni srebrnomašnik Rafko Klemenčič, dušni pastir, naš domači župnik.
Mašnik je vodnjak iz katerega teče izvir žive vode, vode Božje besede, zakramentov in navdiha Svetega Duha.
Najprej ste mašniki umolknili in prisluhnili, potem ste odgovorili in se odpravili za Njim, peli novo mašo. Zdaj vztrajate 5, 10, 20, 25, 50 let… obhajate srebrno, zlato mašo. Vsaka maša je nekaj izredno dragocenega in neponovljivega.
Zlatomašnik je ogenj, ki gori in z zlatim žarom osvetljuje in vnema. Je kot sidro mnogim dušam, ker je živ dokaz, da z Božjo pomočjo ni nič nemogoče, ni nemogoče vztrajati, potrpeti, prenesti, pretrpeti in končno z vztrajno molitvijo v Boga zmagati.
Pozdrav tudi z naših medvejskih vrtov. Tako kot so cvetovi različnih oblik, barv in vonja, simbolizirajo različnost nas ljudi, ki kljub vsemu tvorimo čudovito skupnost, ki danes skupaj z vami praznuje. Vabilo velja vsem , da skupaj zapojemo Dragi mašnik….
(Irena Lukan)
NAGOVORI SREBRNOMAŠNIKU IN ZLATOMAŠNIKOMA
(1) Spoštovani srebrnomašnik g. Rafko, zlatomašnik g. Danilo in zlatomašnik g. Janez. Danes se vsa naša širša župnijska skupnost Godoviča in Zavratca skupaj z vami neizmerno veseli vašega trojnega jubileja, ki ga obhajate tukaj na Medvedjem Brdu.
Pred nami je čoln, ki lahko simbolizira tudi vaše mladostno življenje. Vi trije ste ga zapustili že davno, vsak na svoji obali in odšli za Jezusovim klicem, da bi darovali svoje življenje Bogu in ljudem.
Pa se najprej »ustavimo« pri srebrnomašniku!
Rafko, ime ste dobili po očetu. Ime Rafael pomeni »Bog zdravi« ali Božje zdravilo«. Kako lepo ime za duhovnika in prav na današnji dan pred 25 leti ste bili posvečeni. Zapustili ste domačijo v Dabru v župniji Šentviška Gora. Verjetno samo vi in Bog vesta, kako se je bilo odločiti za nekaj tako velikega. Pot služenja vas je potem vodila v Tolmin, Idrijo, Spodnjo Idrijo, Novo Gorico, Kamnje, Črniče in Batuje in sedaj poleg Črnovrške župnije še v našo sredo. Res smo veseli, da vas je Božja previdnost poslala tudi med nas in da skupaj z nami iščete način, kako naj župnijska skupnost živi in raste v medsebojni povezanosti in Božji bližini. Vaša duhovniška pot je vsekakor povezana tudi s tedni duhovnosti za mlade v Stržiščah, spremljanjem zakoncev in z delom na številnih drugih področjih. Vedno in povsod se dajete na razpolago. Ni pa bila vaša pot vedno samo lepa in svetla, prišle so tudi preizkušnje, utrujenost in izčrpanost…, pa vendar nikoli niste obupali, lahko bi rekli, vodila vas je dobrotna luč in zaupanje v Jezusa vas je vedno pripeljalo k še bolj pristnemu življenju.
Vaša vera, optimizem, srčnost, odprtost, iskrenost, zaupljivost in dobronamernost, pa tudi šaljivost vas delajo posebnega in kot tak ste nam velik zgled. Pri vašem delu niste sami, tukaj smo, da skupaj gradimo naše oltarne skupnosti in celotno župnijsko občestvo in če se kdaj pri sodelovanju preveč obotavljamo, nas kar spodbudite.
Dragi g. Rafko, s hvaležnostjo v srcih vam ob jubileju čestitamo in želimo veliko blagoslova še naprej.
(Bogdan Jesenko)
(2) Spoštovani gospod župnik Danilo, spoštovani vsi navzoči!
Današnji praznični trenutek je priložnost, da se ustavimo in z iskreno hvaležnostjo pogledamo na prehojeno pot vašega duhovniškega poslanstva. Predvsem pa se danes zbrani zahvaljujemo Bogu – Stvarniku, ki vas je izbral, poklical in vodil, da ste skozi vsa ta leta kot duhovnik sejali besedo upanja in tolažbe, delili zakramente, prinašali Božjo bližino med ljudi ter bili pastir vsem, ki so vam bili zaupani.
Posebno hvaležnost bi rad danes izrazil za obdobje, ko ste med letoma 1991 in 2003 delovali v naši župniji. To so bila leta bogatega duhovnega življenja in tudi občutnih vidnih sprememb na zunanjosti našega župnijskega okolja. S svojim zgledom, predanostjo in modrostjo ste vodili župnijsko skupnost, kjer smo se vedno počutili sprejete in slišane. Vaše duhovno delo je pustilo globoke sledi – v srcih otrok, ki so prejeli prvo obhajilo in zakrament svete birme, v družinah, ki ste jih spremljali v veselju in preizkušnjah, v vseh nas, ki smo lahko preko vašega delovanja čutili Božjo bližino. Ob tem pa nismo mogli spregledati tudi vašega prizadevnega dela na materialnem področju. Obsežna obnovitvena dela na obeh cerkvah, so bila rezultat vaše odločnosti, delavnosti in sposobnosti povezovanja ljudi za skupno dobro. Hvaležni smo vam za vse ure, dneve in leta, ki ste jih vložili v to.
V mojem osebnem spominu pa ostajajo nepozabni trenutki, ki presegajo uradne dolžnosti. Spomnim se najinih poti na Vipavsko – po vino. Del ga je bil namenjen svetemu oltarju, del pa – priznajva – tudi malo bolj zemeljskim potrebam. Bili so to trenutki sproščenosti, pogovora in smeha, ki govorijo o vaši človeški toplini, skromnosti in pristnosti.
Ob tej priložnosti vam, dragi gospod Danilo, iz srca želim, da bi vas Bog še naprej spremljal na vaši poti, da bi vam podarjal zdravje, moč in notranji mir. Naj bo vaš čoln – v katerem smo mi, vaši verniki – varen, trdno usmerjen in naj pluje po mirnih vodah. Če pa pride vihar, naj vas Gospod – kakor nekoč apostole na jezeru – ne pusti samega, ampak vam bo v pomoč in oporo.
V imenu vseh nas – iskrena hvala in Bog vam daj še mnogo blagoslova!
(Marjan Drmota)
(3) Spoštovani zlatomašnik gospod Janez, zlatomašnik gospod Danilo, srebrnomašnik gospod Rafko, dragi vsi zbrani – od blizu in daleč!
Prisrčen pozdrav vsem ob tej posebni in ganljivi priložnosti – ob prazniku treh izjemnih duhovnih jubilejev. Zahvaljujemo se Bogu, da smo danes tukaj, na Medvedjem Brdu, kjer skupaj praznujemo zlatomašnika in srebrnomašnika. Vsem trem – iskrene čestitke!
Gospod Janez, že kot bogoslovec ste v srcu nosili željo postati misijonar. Učili ste se francoščine, pripravljali na delo z bolniki, a pot vas je z Božjo voljo vodila nazaj – domov, na domačo grudo. 15. junija pred 50 leti ste bili posvečeni v duhovnika na Sveti Gori. Novo mašo ste darovali v domačem Zavratcu. Od takrat dalje ste s svojim predanim delom služili ljudem in Bogu v mnogih krajih: Dornberk, Postojna, Čepovan, Lokavec, Lokve, Knežak, Šempeter pri Gorici in zdaj Vrhpolje pri Vipavi. Povsod, kjer ste delovali, ste puščali sled – s svojo predanostjo, toplino in skrbjo za bolnike ter uboge. Še danes sodelujete z otroki s posebnimi potrebami – Lučkami – in s tem pričujete živo vero v dejanju. Vaše življenje govori več kot besede. Ob tem ne moremo mimo vaše ljubezni do gora – več kot 60-krat ste stopili na Triglav, s trdnim korakom, plezali, smučali, tudi po poškodbi kolka ste pokazali, kaj pomeni vztrajnost. Ta moč ni zgolj telesna, ampak duhovna – utemeljena v veri in zaupanju v Boga. Hvaležni smo vam tudi za povezanost z našo župnijo – za botrstvo svetnikom v cerkvi sv. Katarine, za svete maše darovane na Veharšah za domovino, in za vse, kar še prihaja. Kajti Medvedje Brdo nosite v srcu.
Dragi gospod Janez, hvala! Hvala za vaše življenje, za zgled, za vse molitve in potrpežljivo delo. Naj bo današnji praznik potrditev vaše poti – in hkrati nova spodbuda za naprej.
Skupaj z vami plujemo v istem čolnu – čolnu vere, upanja in Božje milosti. Naj vas Gospod še dolgo spremlja in vam nakloni zdravja, miru in notranje moči.
Iskrene čestitke tudi zlatomašniku gospodu Danilotu in srebrnomašniku gospodu Rafkotu.
(Vojko Panić)
Leave a Reply