Naša župnija oz. godoviška cerkev je ob priložnosti nove maše bogatejša za dva kompleta novih oltarnih prtov, za katere je tako za idejno zasnovo kot tudi izvedbo poskrbela ga. Andra Jereb. Pri klekljanju čipk so sodelovale klekljarice iz cele Slovenije. Velika zahvala gre gospe Andri za izdelavo in koordinacijo dela ter vsem klekljaricam. Nove prte je v nedeljo, na prvi dan devednevnice pred novo mašo, blagoslovil g. župnik Marko Rijavec.
Ga. Andra Jereb je ob blagoslovitvi povedala naslednje:
V naši župniji je velik praznik. Luka Jesenko je odgovoril na božji klic in bo duhovnik. Hvaležni in srečni mislimo nanj, na njegove starše, brate, vse sorodnike, našo župnijo.
»Kaj lahko naredim,« da bo praznik lepši?
»Naredi tisto kar znaš«, sem si odgovorila. Moj mož me je pri delu podprl in mi stal ob strani in mi pomagal.
Na lanskoletnem romanju s krasilkami sem prvič povedala odločitev, da bi za novo mašo naredili za našo cerkev nove prte z idrijsko čipko. »Pa dajmo«, je sklenilo nekaj godoviških klekljaric. Z vzorcem nisem hotela komplicirati, izbrala sem preprosto čipko z idrijskim risom, vem, da ta vzdrži leta in leta, morda bodo ti prti ob pravilnem vzdrževanju ostali še potem, ko bomo v večnosti.
Na fb sem objavila vzorec in prosila za pomoč pri klekljanju, nekdo je potem objavil na godoviški strani, potem pa so delili tudi na fb stran, Slovenske klekljarice. Odziv je bil nepričakovan. Prihajali so telefonski klici, po pošti in vseh možnih sporočilih. Čipke so prihajale iz vse Slovenije: iz Prekmurja, Maribora, Celja, Bele Krajine, Dolenjske, Gorenjske, Primorske, Ljubljane, Krasa, iz krajev ob Soči, od Gorice do Kobarida, sodelovale so prijateljice iz DKIČ, skupina Črni Vrh , iz Idrije in Spodnje Idrije, Eksperimentalne skupine Čipkarske šole Idrija, iz Cerknega, Žirov in seveda iz Godoviča. V vsaki čipki je od 8 do 10ur dela in ganljivo je bilo prebirati razmišljanja ob poslani čipki.
NPR: »Veste, nisem verna, sklekljam pa vedno za cerkvene projekte, rada sodelujem in naredim nekaj dobrega.«
Druga je zapisala: » Naredila sem 4 čipke, v zahvalo za moža, za sina in hčerko in seveda s prošnjo tudi za mene.«
»Ob klekljanju sem mislila in molila za novomašnika, naj mu Bog pomaga in stoji ob strani«, je zapisala neka žena.
»Kot otrok sem bila na počitnicah pri godoviški teti, tam sem prvič videla čipke, bulo in kliklne, je zapisala učiteljica klekljanja iz Ljubljane. »
»Kako sem srečna, da smem sodelovati. Naj vam delo uspe, pridem na novo mašo.«
Imam občutek, da vsaka čipka pripoveduje svojo zgodbo. Govorijo o veri, ljubezni, zaupanju, življenju, v njih so prošnje, zahvale, prisotna je tudi bolečina in veselje. Spoštujmo jih.
Morda kdo reče, so te špice potrebne, saj bi bilo vseeno, če jih ne bi bilo.
O ja, tudi slikar naslika lepo sliko, pesnik napiše pesem, pevec zapoje, glasbenik zaigra, vrtnar sadi rože. Le kakšno bi bilo življenje brez tega. Nekaj lepega je, nekaj za dušo. Pomislimo na te čipke, ki tvorijo mozaik povezanosti, ki ga v našem narodu tako manjka.
Ko sem čipke sestavljala v prtih je šlo marsikaj narobe. Likalnik, še v garanciji se je pokvaril, pomembna vzmet pri šivalnem stroju se je zlomila, izbire platna za všivanje čipk je zelo majhna, včasih je bila veliko boljša in kvalitetnejša, nagajalo mi je zdravje in še kaj.
Uspelo mi je sešiti dve seriji prtov za našo cerkev. Ravni čipkasti trak s tehniko pol pajkov je še od naše mame. 17 let je že pokojna, dala pa mi ga je z mislijo.« Boš videla, enkrat ti bo prišel prav.« Nikoli si nisva predstavljali, da bo v godoviških novomašnih oltarnih prtih.
Dobri Bog, ti vse veš, blagoslovi novomašnika Luka in naš šopek molitev in dobrih del v ta namen. Pa poveži nas.