Pred 25. leti, 29. maja 2001 je v župnišču v Godoviču po bogati življenjski poti, zaznamovani z duhovniškim poslanstvom, v Gospodu zaspal duhovnik Vinko Kobal.
Na Vinkovi duhovniški poti je bila naša župnija deležna njegove globoke vernosti zasidrane v skupnosti, modrosti ter izkušenj življenja in dolgoletnega dela z mladimi. Med nami je živel od leta 1985 do smrti, 29. maja 2001. Tudi našo župnijo je hitro zaznamoval s svojo neposrednostjo in odprtostjo, ki je dopuščala prostor vsakemu. V župniji je udejanjal, kar je učil mlade: čas odgovornega krščanstva.
Ob 25. obletnici je ŽPS povabil župljane, da zapišejo pomembne dogodke ali anekdote, ki so jih doživeli z gospodom Vinkom. Na ta način lahko najbolj intimno in neposredno spoznavamo njegovo delo in poglede, spomine ki se bodo prenašali v prihodnje generacije. Prejeli smo več pričevanj, ki jih je povezal Marko Pišljar in jih bomo slišali v nadaljevanju.
Najprej pa na kratko obudimo življenjsko pot duhovnika VINKA KOBALA.
G. Vinko se je rodil 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi. Pet sester in brat so bili ob očetu in materi pravi »brusilni kamni«, ki so Vinku omogočil razviti se v pokončno osebnost, zaznamovano z zvestobo Kristusu in narodu.
V malo semenišče je vstopil v Gorici leta 1939. Zaradi vojnih razmer, nevarnosti in begunstva je maturiral l. 1947. Isto leto se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. V času študija v bogoslovju je tako kot številni slovenski duhovniki doživel povojne grozote komunistične revolucije; zaslišanja in obtožbe. Prvič je bil kot študent zaprt šest mesecev v taborišču Kidričevo, drugič pa po mašniškem posvečenju. Na praznik apostolov Petra in Pavla l.1951 ga je v ljubljanski stolnici posvetil ljubljanski škof Anton Vovk. Takoj po posvetitvi se je namesto nove maše začela nova kalvarija: spet zaslišanja in nato zapor v Centralnih zaporih. Novembra istega leta, leta 1951, je bil izpuščen. Novo mašo je obhajal 11. novembra v rojstni vasi Vrhpolje.
Prvo duhovniško mesto je bilo v župniji Ročinj. Zelo hitro je začel ob sebi zbirati mlade. V Ročinju se je rodila pobuda po ustanovitvi srednješolske veroučne skupine, ki pomeni začetek mladinske pastorale in začetek gibanja POT. Leta 1965 so bile organizirane prve tedenske duhovne vaje v Stržiščah. Po tem letu so se tedni selili v Log pod Mangartom, v Bavšico pri Bovcu in Gorenjo Trebušo in se končno, leta 1975, ustalili v Stržiščah.
Po 18. letih ga je duhovniška pot vodila v župnijo Deskle, kjer je bil 14 let. Tu je Vinko razširil delo z mladimi. Nastala je študentska skupina v Ljubljani. V Desklah so se rodili prvi dnevi zbranosti, ki so postali stalnica gibanja POT.
Leta 1983 je bil za dve leti premeščen v Novo Gorico, za duhovnega pomočnika. Tedni duhovnosti v poletnih mesecih, študentska skupina v Ljubljani, dnevi zbranosti med letom: Gibanje POT je postajalo vedno bolj prepoznavno v Cerkvi na Slovenskem.
Četrta postaja Vinkove duhovniške poti je bila NAŠA ŽUPNIJA, Godovič, kjer je bil od leta 1985 do smrti, 29. maja 2001. Tudi župnijo Godovič je hitro zaznamoval s svojim delom z mladimi. Preuredil je podstrešje v župnišču in začel sprejemati mlade na dneve zbranosti, šolo skupnosti, zakonce na redna mesečna srečanja … Župnija in Gibanje sta živeli v sožitju in dopolnjevanju.
SPOMIN
Obiski duhovnih vaj v Stržišču so bil pred 45.leti nekaj posebnega , ker Vinko je znal izkazati navdušenje nad vsakim posebej.
Spominjam se, kako sem šla enkrat sama pozimi do Hude južne z vlakom in potem peš v Stržišče. Bila je že pozna ura. Snežilo je, da sem komaj videla cesto. Za trenutek sem pomislila, zakaj nisem ubogala mame, ki me je prepričevala, naj ne hodim v takem vremenu. »Ampak jaz sem bila prijavljena, ne morem se premislit.«, sem vztrajala. V istem hipu pa sem verjela, da me bo Vinko čakal. V Stržišče sem prišla okrog 23. ure in Vinko me je čakal. »Vedel sem, da boš prišla«, me je pozdravil in toplo objel, skuhal čaj….
Te zvestobe nikoli ne pozabiš.
SPOMIN
Prvič sem se z njim srečala kot udeleženka na duhovnih vajah, ki jih je vodil nekaj časa tudi na Vrhu Svetih treh Kraljev. Bila se v zadnjem razredu osnovne šole in njegov pristop in podajanje duhovnosti sta bila nekaj povsem novega in edinstvenega v moji verski praksi, predvsem pa nekaj, kar nas je mlade močno nagovorilo. Tudi njegov pristop do vsakega mladega je bil nekaj edinstvenega, za vsakega si je vzel čas, srečanje z njim pa je pustilo globok spomin na njegov pogled vate, resnično te je videl, verjel vate. In njegov smeh, veselje, ki je kar sijalo skozenj! Ko danes z razdalje 50 let obujam spomine nanj, spoznavam, kako je to, kar je želel oznaniti, mnogo bolj kot z besedami podal z osebnim odnosom. Prav gotovo je v mojem življenju pomembno naravnal korake v smer mojega duhovnega zorenja.
SPOMIN
Vinkov pohod na Črno prst – kako je znal tudi v gorah ohraniti red
Nekega lepega jutra smo z gospodom Vinkom Kobalom po molitvi angelovega češčenja krenili na pohod čez Rodico proti Črni prsti. Pot nas je najprej vodila do postanka za malico, nato pa naprej na Rodico in mimo znamenite “katedrale” z mogočnimi kamnitimi orglami, kjer smo imeli sveto mašo. Med pohodniki je bil tudi živahen in nadobuden fantič, ki je ves čas tekal naprej in nazaj ter s svojo neustavljivo energijo nekoliko vznemirjal gospoda Vinka. Ko smo se z Zelenice vzpenjali proti Črni prsti, se je fantič nenadoma ustavil ob cvetu murke, se sklonil k njej in vprašal: “Gospod, ali jo lahko utrgam?”. Gospod Vinko mu je mirno, a odločno odgovoril: »Ta roža je moja.”
Že v naslednjem trenutku pa je pogledal tri pohodnice ob sebi in jih vprašal, ali imajo težke nahrbtnike ter če bi se jih rade za nekaj časa rešile. Seveda so bile takoj za to. Gospod Vinko je nato, brez odvečnih besed, nahrbtnike izročil prav tistemu fantiču, ki je bil še pred trenutkom poln odvečne energije. Fant je nekoliko začudeno pogledal, a jih je molče prevzel in odtlej hodil precej bolj umirjeno. Tako je gospod Vinko znal tudi sredi gora na preprost, moder in hudomušen način poskrbeti za red med pohodniki.
SPOMIN
Na tedenskih duhovnih vajah smo redno hodili na Črno prst in Rodico. Nekoč smo po daljši hoji bili že visoko na grebenu gore, v koloni 50-70 ih mladih, veselih in razposajenih. Kar naenkrat se je zaslišal krik, ki je postopoma prešel v grozo in nemo strmenje. Neko dekle je zdrsnilo s poti in se začelo valiti po strmem prostranem pobočju, morda 100, 200 m… kazalo je, da se zaradi brzine ne bo mogla nikjer ustavit in bo pristala v prepadu. ..Nič nismo mogli narediti, samo nemo smo gledali …Ne morem si predstavljati takratnega Vinkovega čutenja, ob popolni nemoči….Tedaj pa se je zgodil čudež. Tik nad prepadom je bila večja skala, edina na tistem pobočju, kjer se je dekle ustavilo. Starejši animatorji so ji pomagali, da je prišla nazaj na pot. Imela je samo nekaj odrgnin.
Od tistega dne naprej je bila to Skala z veliko začetnico.
G. Vinko je bil najprej človek globoke vere. Človek, ki je pričeval in z energijo prenašal svojo vero in prepričanje na nas.
SPOMIN
Pogosto se spominjam, kako je g Vinko v družbi mladih postavljal jaslice. S svojo nižjo postavo, še bolj pa s svojo živahnostjo in energijo, je bil kot pastirček, ki ves prevzet priča o rojstvu Božjega deteta. Redko je govoril o sebi, s svojim delom pa nam je stalno sporočal svoj pogled na svet, svojo vero v Boga.
SPOMIN- ANEKDOTA
Vinku so nekoč v neki hiši ponudili kozarec vina, pa je rekel, da zaradi enih zdravil trenutno ne pije alkohola. Pa mu rečejo, saj ste ga že pili danes zjutraj pri maši. On pa pravi, ne nisem, tisto je bila Jezusova kri. Videl je začudenje na obrazu, on pa se nasmehne in reče: a ne, včasih je to tako težko verjeti 😊
Trudil se je, da bi bil dober duhovnik v svojem času, začetku modernih izzivov in sekularizacije. Poudarjal je potrebo po podpori družinam in izgradnji župnijske skupnosti. Okrepila se je vloga župnijskega sveta, delo skupin mladih, Karitasa; zaživele so birmanske skupine, zakonska skupina. Udejanjal je župnijsko skupnost..
SPOMIN
Bila je prva nedelja v mesecu septembru leta 1998. Preselili smo se v novo hišo. Novega doma smo se veselili, težko pa smo zapustili župnijo v Idriji. Sinova sta zapuščala prijatelje v mladinski skupini, midva pa občestvo, prijatelje, znance…idrijska župnija se nam je zdela kot dom.
Vendar smo vsi vedeli, da moramo pretrgati vezi in začeti živeti v Godoviču. V nedeljo pridemo družinsko k sv. maši. Nekoliko nerodno smo se ustavili pri klopeh zadaj. Gospod Vinko pride pred oltar in začne sv. mašo. V prvem nagovoru reče: “Pozdravljeni vsi, ki ste prišli danes k maši, naj nam bo lepo in veselimo se, da bomo skupaj praznovali nedeljo”.
Ne vem, če so bile ravno te besede, nekaj podobnega. Začutili smo sprejetost, vsi imamo godoviško župnijsko občestvo zelo radi. Hvala, gospod Vinko, da ste nas tako srčno sprejel.
SPOMIN
Prav poseben spomin nanj se tiče moje diplomske naloge, ki sem jo leta 1992 pisala na njegovem računalniku. Mislim, da je bil župnik Vinko Kobal eden redkih daleč naokoli, ki je že imel računalnik. Več popoldnevov in večerov sem pretipkavala besedilo, uredil mi ga je pa gospod Vinko. Prvi računalniki so bili zares res počasni. Nekega poznega popoldneva je prišel s sprehoda in želel besedilo prenesti na disketo. Kazalo je, da s tem ne bo nič. Župniku so začeli že malo popuščati živci, ko se je datoteka končno prenesla in shranila ter obema prinesla veliko olajšanja. Dejal je, da ga je zadeva spravila skoraj do roba in dobro, da se je prej sprehajal in imel bolj umirjene živce. Potem sva spila čaj.
Dogodek razkriva dve Vinkovi lastnosti. Bil je naprednega duha. Šel je v korak s časom ali pa ga je tudi prehiteval, pa naj se tiče duhovnosti ali tehnike. In druga, zavedal se je, da se lahko hitro razjezi, kar je uspešno uravnaval.
Ostaja močan zgled in navdih vsem.
SPOMIN- ANEKDOTA
Enkrat smo se na mladinski skupini v Godoviču mladi, ki smo komaj končali osnovno šolo, “upirali” temam o družini, odnosih med možem in ženo, o vzgoji otrok… Takrat nas je zanimalo vse kaj drugega in nismo razumeli, zakaj bi se o tem pogovarjali. Vinko nam je preprosto odvrnil, ko bo prišel čas ter vas bo to zadevalo in ta čas lahko pride tudi dokaj hitro, boste v prednosti, ker ste o tem že nekaj slišali, ker ste o tem že razmišljali, se pogovarjali. Takrat tega nismo prav dobro razumeli, a smo pozneje v življenju spoznali, kako prav je imel.
Bil je človek dialoga in graditelj odnosov. Gradil je zaupanje, v sodobnem času bi rekli, da je poudarjal pozitivne vrednote. Bil je iskren sogovornik, obdarovan z odprtostjo do drugega. Svoj dar je na stotere načine znal uporabljati v duhovniški službi in v delu z mladimi. Aktivno jih je vključeval v župnijo in postali so »sodelavci v Cerkvi« kot strežniki, cerkovniki, bralci… Spodbujal je samostojno delo in aktivnosti prepuščal mladim: 8. razred in animatorji so pripravili Miklavževanje, drugi so organizirali in vodili Godoviške večere –– kulturne prireditve in teološka predavanja z gosti v adventu in postnem času.
SPOMIN
Moj sin je imel v najstniških letih skupino, s katero so igrali predvsem pop in rock glasbo. Vaje so imeli pri nas, v spodnjih prostorih hiše. Spomnim se, da so nekega dne na vaje povabili tudi župnika Vinka. Meni je bilo takrat kar malo nerodno. Spraševala sem se, kaj bo rekel na ves ta “šunder”. Fantje so zaigrali in zapeli dve pesmi, on pa jim je zaploskal. Nato je prišel do naju, jih iskreno pohvalil in začel razlagati, kako pozitivno glasba vpliva na možgane in celo telo. Rekel je, naj še naprej igrajo.
Tak je bil župnik Vinko – znal je videti dobro v mladih, jih spodbujati in jim dati občutek, da so sprejeti. Zato bo v mojem spominu vedno ostal kot topel, razumevajoč in srčen človek.
SPOMIN- ANEKDOTA
Pred leti, ko je gospod Vinko Kobal še organiziral skupine v Stržišču, sem hodila tja kuhat.
Pri kuhanju mi je pomagala Karolina Gabrovšek (Cenetova Karlina). Neka skupina je zaključevala teden duhovnosti in skupaj z župnikom Vinkom so se pripravljali na slovesen zaključek. Pred koncem pa so morali vsi prisotni opraviti še spoved.
Karolina mi reče: »Vprašaj gospoda, ali bo spovedal tudi naju.« In res, kmalu se na stopnišču pojavi gospod Vinko. Stopim do njega in ga vprašam za spoved.
Resno naju pogleda izpod očal in vpraša: »Ali sta se skregali?« Midve v en glas odgovoriva, da ne in da je vse v redu. Vinko se je široko nasmejal, nama dal odvezo in tako je bila najina spoved zaključena.
SPOMIN
V spominu mi ostaja predvsem njegova značilna vožnja – hitra, odločna in s »težko nogo«, kot smo radi rekli. Nekoč so ga ustavili policisti; hitro si je nadel kolar in ko je policist to opazil, se je le nasmehnil, pripomnil, da je bilo malo prehitro, ter ga brez kazni spustil naprej. Rad je tudi zaupal volan fantom, ki so že imeli vozniški izpit. On je bil vesel, da ima »osebnega šoferja«, mladi pa ponosni, da lahko vozijo župnikov avto. Tako je nastala posebna vez, polna zaupanja in pristne bližine
Prepričljivo je živel »srečanje« s krajani; tako tistimi, ki so bili blizu občestva župnije, in tudi oddaljenimi, prijatelji ali tujci. Sprejemal je ljudi, ki so verjeli v druge vrednote in z njimi po možnostih soustvarjal družbo.
SPOMIN
G. Vinko je imel pristen in globok čut za narod. Ves čas se je zavedal, da človek potrebuje trdno identiteto. Eden teh temeljev je močna narodna zavest. Kot nas ime in priimek vraščata trdno v družino in rod, nas narodne korenine utrjujejo na zemljevidu sveta. Bil je odkrit graditelj nove državne skupnosti Slovenije ter sopotnik in učitelj naših bodočih politikov »pomladi«.
SPOMIN
Na gospoda župnika Vinka Kobala imam veliko lepih spominov, eden med njimi je tudi naslednji: Gospod Vinko Kobal je bil velik domoljub, kar priča dejstvo, da so se tudi v godoviškem župnišču, v času pred osamosvojitvijo Slovenije, stran od oči javnosti, pri njem sestajali nekateri takratni člani nastajajoče slovenske desnice. Lojze Peterle, Janez in Marjan Podobnik, ki so bili znanci in prijatelji gospoda Vinka iz Gibanja POT, so se s svojimi somišljeniki pri njem večkrat dogovarjali in pripravljali strategijo slovenske osamosvojitve.
Duhovnik Vinko Kobal je bil pričevalec Jezusa Kristusa in tako se je izteklo tudi njegovo zemeljsko življenje. Bolezen, ki je načela njegove telesne moči, ga ni zaustavila v izgorevanju za Kristusa in njegovo tovarišijo. Tudi v bolezni in trpljenju je bil priča Božje pozornosti in ljubezni do človeka, vse do 29. maja 2001, ko se je izteklo njegovo zemeljsko življenje. Zadnje tedne, ko je bila bolezen že težka in je potreboval pomoč noč in dan, smo bili ob Vinku župljani, prijatelji gibanja POT in sestrina družina.
SPOMIN- DNEVNIK
V vrsti Božjih presenečenj je bila sončna in vetrovna sobota, ki sva jo s Piroško preživeli ob hudo bolnem g. Vinku, v njegovi pisarni v Godoviču.. Pogled na našega Vinka ni bil najlepši. V enem tednu, odkar ga nisem videla, se mi je zdelo, se je postaral za deset let. Pogledal naju je, a odzival se je odsotno. Včasih se mi je zdelo, da se je trudil pogledati, pa ni imel dovolj moči. Bil je malce nemiren in je pri preoblačenju stokal.
V pisarni sva bila sama in okno je bilo rahlo odprto. Vinko je nekajkrat globoko vdihnil, nato pa nič… Čez čas sem dočakala nov vdih, pa spet nič. Opazovali sva, kako se je spreminjal ritem dihanja od globljega in hitrega do daljših pavz. Naj koga pokličeva? Šla sem v cerkev, kje so bile šmarnice, po Barbaro in Nardi. Prižgale smo svečko in začele moliti rožni venec. Iz cerkve so prišle žene in možje, ter godoviška mladinska veroučna skupina. Molila sem rožni venec, ko pa so vstopili mladi se mi je glas pretrgal. Molitev je nadaljevala Nardi, nato starejša župljanka. Zmolili smo dva žalostna in en častitljivi del rožnega venca. Hudo bolnega Vinka sem narahlo držala za roko. Utrip je bil šibak, koža pa je postajala potna in hladna. Proti koncu molitve sem zaznala, da se je nekaj spremenilo. Poskusil je dvigniti desno roko, nato pa še glavo. Odprl je oči in se nam ves srečen nasmehnil. Dvignili smo posteljno vzglavje, da nas je lažje videl. Povedala sem mu, da so prišli tudi njegova mladina. Še lepše se je nasmehnil. Tudi oni so se solznih oči smehljali. Vinko je žarel, kot bi že bil v nebesih, vendar je s pozornostjo do vsakega posebej pokazal, da je trdno zasidran v realnosti trpljenja bolniške postelje in sreče, ki jo prinaša skupnost prijateljev tesno povezanih v molitvi. Skupaj smo zmolili še prve večernice šeste velikonočne nedelje. Vinko je v duhu molil z nami, pri molitvi očenaša je vidno premikal ustnice. Ko smo končali je z roko dal znak, da je čas da gredo. Vinko je bil srečen in mi z njim. S sijočim obrazom je zašepetal: “PRIDITE ŠE !” in čez nekaj časa dodal: “BO ŠE !” To so bile zadnje besede, ki sem jih slišala iz njegovih ust – kot oporoko, kot zavezo vsem nam.
SPOMIN Moje zadnje srečanje z g. Vinkom
V soboto zjutraj pred Vinkovo smrtjo sem ga obiskal. Pri njemu sta bili dr. Marija Zupančič in med. sestra Valerija Leskovec. Vinkova sestra Nardi je povedala , da je bil zvečer zelo slab, da se je močno spotil, potem pa umiril in spal.
Povabile so me v sobo in po pozdravu se mi je lepo nasmehnil in rekel »oooo«. Potihoma je nadaljeval:« kako je zunaj?« Odvrnil sem: »pomlad, lepa narava veste.« Rekel je:« Ja, lepo«. »Ko boste boljši, boste šli na peč.« Peč sem namreč sezidal pred dvema letoma. G. Vinko je pokimal in se nasmehnil. Dal se mu roko, ga pobožal rekoč: »Sedaj bom pa šel«. »Kam greš«, je vprašal. Odgovoril sem mu, da domov. »Pozdravi« je še dejal. ZBOGOM je bil najin zadnji pozdrav.
Po teh kratkih pričevanjih se sedaj vsi skupaj pomaknimo v cerkev, kjer bomo nadaljevali srečanje s Sv. mašo. To je kraj, kjer je skupnost popolna in se živim pridružujejo pokojni. Današnja slovesnost in živi spomini, ki bogatijo naše duše, so v resnici velika hvaležnost župniku Vinku za njegovo dušno pastirsko delo, njegovo skrb in vzgojno delo z mladimi. Je del naše skupne poti za Kristusom.
(Uredil Pišljar M.)
Leave a Reply