Preskoči na vsebino


GOD SVETEGA MIKLAVŽA in MIKLAVŽEVANJE

     Škof Miklavž, kakor pri nas  je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. Sveti Miklavž je oblečen v dolgo belo obleko (albo), čez katero je mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali poredni. Ima dolgo belo brado. Na rokah pa navadno nosi bele rokavice. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom, hodi po naših domovih. Zaradi legende o dobrodelnosti je postal obdarovalec pridnih otrok; običajno jim prinese darove skrivaj ponoči, lahko pa tudi bolj javno. V Miklavževem spremstvu so še parkeljni - za današnje pojmovanje hudiči - prvotno pa predstavniki vračajočih se duhov prednikov. Tako se v miklavževskih obhodih legendarno izročilo prepleta s predkrščanskim.

     Svetnik nosi s seboj dobroto. Nič neprijaznega, mrkega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč oz. lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro.

     Miklavž je škof, o katerem niso ohranjena zanesljiva poročila, a ga po vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od 11. stoletja časte kot priprošnjika in čudodelnika. On je mož, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo o Miklavžu pa je ohranjala živa pripoved legende.

Sveti Miklavž ni »možiček z Zahoda – Božiček« in ne »sibirski starček – Dedek Mraz«

     Je Božiček res iz Coca-Cole in materializirane ameriške potrošniške družbe izhajajoča kreatura ali ima tudi kak namen zamenjave? Protestantje, ki ne priznavajo svetnikov, niti Device Marije (Nizozemska, Velika Britanija, Združene države Amerike, Kanada, Avstralija; Skandinavija, pol Nemčije), ki namreč že 200 let vodijo svetovno gospodarstvo, povsem razumljivo praznujejo Božička. Postavili so ga za Miklavžev nadomestek, da so se lahko izneverili pravovernemu krščanskemu verovanju.

     Dedek Mraz je komunistična zamenjava svetega Miklavža. Tako imenovani "humani" sistem, res ni mogel ljudem, posebno še otrokom, vzeti vsega, da se je lahko kazal "v dobri luči". Vendar Sveti Miklavž ni preminil, kar kaže, da nikakršen političen sistem ne zmore uničiti tega, kar daje Bog. Ljubezen in dobrota imata temelj in vir v Bogu.

     Kakorkoli že, vpliv dobrote svetega Miklavža (na verskem, gospodarskem in političnem področju) je tolikšen, da imajo otroci vseh starosti, v decembru kar tri priložnosti za veselje, pa tudi ta izkazovanje dobrote in hvaležnosti svojim bližnjim!

Svetnikovo zemeljsko življenje! Miklavž je bil v 4. stoletju škof v Miri (Antalija, Turčija). Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa strog. Rodil se je bogatima, zelo pobožnima in dobrotnima zakoncema, že več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila. Angel jima je prinesel veselo oznanilo: obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni »zmaga ljudstva«.

     Starša sta sina vzgojila v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Še čisto mlad je Miklavž živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Njegov stric škof ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil med reveže, sam pa vstopil v samostan, kjer je kasneje na prigovarjanje bratov postal opat. Mesto predstojnika je upravljal z veliko modrostjo.

     Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In glej, Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa. »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih,« je imel navado reči in se je po teh besedah tudi ravnal; bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh; že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi.

     V tistih časih zadnjih preganjanj kristjanov za časa cesarja Dioklecijana so prijeli tudi Miklavža in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častni priimek spoznavalec. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti 6. decembra okoli leta 350.

     Zavetnik in priprošnjik! Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se svetemu Miklavžu priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov. Številne cerkve svetega Miklavža ob tekočih vodah pričajo, da je svetnik zavetnik splavarjev, mlinarjev in žagarjev. Na Koroškem se mu priporočajo tudi drvarji. Prav tako je tudi zavetnik revežev, Rusije in Lotaringije, zavetnik otrok, devic, dečkov - zborovskih pevcev, učencev in učiteljev, romarjev in potnikov, ribičev in trgovcev z ribami, kmetov in mesarjev, pekov, trgovcev z žitom in semeni, trgovcev, sodarjev, pivovarjev in izdelovalcev žganja, gostilničarjev in trgovcev z vinom, tkalcev, izdelovalcev trakov in gumbov, trgovcev s čipkami in blagom, delavcev v kamnolomih in kamnosekov, zdravnikov, svečarjev, trgovcev z mešano robo, proizvajalcev in trgovcev s parfumom, odvetnikov, notarjev, sodnikov, zapornikov, gasilcev.

     Svetnik je priprošnjik pri nevarnosti poplav in nesreč na morju. Zavetnik proti kraji in za najdbo ukradenih predmetov. Pomočnik pri nepravičnih sodbah in pomočnik v nesreči.

 

OBISK DRUŽIN IN BLAGOSLOV DOMA

   Blagoslov doma in družin je stara krščanska navada, predvsem pa Božji dar. Naši predniki so ta blagoslov zelo cenili; tudi med vami so tisti, ki si želite, da ta obred v vaši hiši ne zamre, sicer me o tem ne bi spraševali.

   Zdi se, da je letos vse, kar je bilo običajno, sedaj nenavadno. Tak bo tudi duhovnikov / župnikov obisk družine oz. priložnost za spoznavanje in pogovor o verskem življenju in blagoslov vernikov ter njihovih domov. Primerno je, da ob tem dogodku pripravimo mizo, na kateri so križ, svečka in posodica za blagoslovljeno vodo. Dejanje postrežbe pa naj tokrat stopi v ozadje.

   Prijavnica (format A5) za blagoslov doma in obisk družine je v cerkvi na polici, kjer je verski tisk. Vsak, ki želi, da ga obiščem, naj prijavnico izpolni in jo odda v cerkveni nabiralnik z napisom »sporočila župljanov in župljank«.

   Razmere narekujejo, da upoštevamo vse varnostne ukrepe in se držimo navodil ter spoštujemo omejitve. Srečanje na vašem domu – o katerem se bomo tudi predhodno dogovorili – bo mogoče šele, ko se bodo razmer umirile in bo druženje spet normalen del našega življenja.